To je naslov moje nove objave na strani / blogu Društva humanistov Goriške. V zapisu sem pisal o vsem še kar na široko, glavna nit vsega pa je Tromsø in njegova precej svojevrstna geografska lega. Vabljeni k branju (in presedlanju na DHG blog).

.

Polarna noč je daleč najbolj zanimiva reč na tem delu Norveške in vsi me sprašujejo:”Imaš še kaj sonca? Si že ledena kocka? Je depresija prilezla izpod postelje in te pohrustala?” Ne, ni več sonca, ampak tukaj sploh ni tako mraz in ni mi treba uporabljat polnospektralinh žarnic za izboljšanje počutja. Vremenska napoved za Tromsø izgleda približno tako:
To je dvodnevna napoved in rdeča črta pomeni temperature nad ničlo, najbolj očitna razlika v primerjavi z običajnimi napovedmi je veliko število lun. Hehe, sklepam da so poleti v vremenski napovedi sama sonca. Tista polsonca pomenijo, da je jasno in zunaj na prostem v tem času izgleda kot pol ure po sončnem zaohodu, ko barve zahoda izginejo in ostane le še mrak. Ob oblačnem vremenu je svetlobe še manj, po 14ih pa je tako črno in taka trda tema, da se mi misel na žarečo kroglo na nebu ob istem času v Sloveniji zdi smešna in čudaška.

V zadnjih dneh sem odkril dve zanimivi strani s posnetki v živo. Zaporedje slik čez cel dan na prvi strani dobro prikaže dolžino dneva [http://weather.cs.uit.no/cgi-bin/wtstat?viewtime=200912080945] . S tem da preletite posnetke od 9:30 do 14ih lahko vidite, kdaj postane temno. Slaba stran te strani je, da so vse slike presvetljene in izgleda kot, da je na južnem obzorju nek velik krog. Zato je tu uporabna druga kamera postavljena v mestecu Hammerfest, ki se nahaja malo severneje [http://www1.fikas.no/index.php?id=523826]. Ta prikaže kako dejansko izgleda pogled na mesto skozi okno. Slaba stran tega je le, da dneva ni težko zamuditi. Ob 11:30 ko je najsvetlejše se splača pogledat posnetek, med 14. uro popoldne in 10. uro zjutraj pa med posnetki ne bo velike razlike.

Lahko noč še naprej

Tudi raziskave v Tromsoju ne utečejo tukajšnjim hladnim razmeram in ribam, ki jih imajo tako radi. Tako se na delu ukvarjam s proteini, ki prihajajo iz mraza ljubeče bakterije. Ta bakterija pa zajeda ribo, ki ima spet rada mraz in plava po vodah severnoatlantskega oceana (Atlantski losos, Atlantska trska). Ker na Norveškem ribogojništvo zelo razširjeno je vsem v interesu preučiti to bakterijo (Aliivibrio Salmonicida) in zmanjšati velike denarne izgube, ki jih povzroča. Na srečo Norveških ribogojcev, se torej večina projektov NorStructa tiče Aliivibrije, na mojo srečo, pa moje delo še zdaleč ni povezano z ribami, ampak zajema veliko širši kontekst.

Če povzamem na kratko, poskušam na delu izolirat vse encime sintetske poti sialicilne kisline. Zakaj je sialicilna kislina pomembna? Površina naših celic je v veliki meri prekrita s sialicilno kislino, ki je neko skupno ime za več sladkornih molekul, v večini primerov pa to ime uporabljamo za glavnega predstavnika, neuraminsko kislino. Ker imunski sistem ločuje med nezaželjenimi tujki in našimi celicami na otip, lahko nam škodeželjna bakterija temu uteče s tem, da se prekrije in zakamuflira s plaščem sialicilne kisline. Imunski sistem je potem ne bo zmogel prepoznati. Do pred kratkim te sposobnosi bakterij niso poznali, mislili so da takšne sialicilno kislino proizvajajo le višji organizmi. Sedaj pa je omenjeno kamufliranje opaženo pri veliko parazitih in izgleda, da je to mogoče ena ključnih lastnosti, ki omogoča okužbo gostitelja. Sposobnost sinteze molekul za kamuflažo in njena regulacija lahko tako predstavljata eno ključnih interakcij med gostiteljem in parazitom. Neuraminska kislina pa je to sezono še posebej aktualna, saj se prav virus gripe pred vstopom v naše celice pritrdi nanje z vezavo na neuraminsko kislino. Slavni tamiflu pa ni nič drugega kot plagiat, posnetek neuraminske kisline, ki potem virusu povzroča težave pri izhodu iz celice (za biokemike: inhibitor neuramidaze, ki virusu omogoča odcep iz okužene celice).

Področje je torej vsekakor zanimivo, ali je zanimivo tudi moje delo? Obstaja torej 7 encimov za 7 kemijskih reakcij sinteze neuraminske kisline in malo več genov iz operona za sintezo legionaminske kisline, jaz po moram naredit vsaj kaj napredka pri izolaciji kakšnega od proteinov. To velikokrat pomeni ugotoviti, kaj ne deluje. [mama, tata pozor: do konca tega odstavka je več strokovnih izrazov – lahko preskočiš] Primer moje mentorice je, da je po mescih čiščenja in ukvarjanja s kristalizacijo lahko zaključila le, da ne kristalizira in da rabi nov konstrukt s čim drugim namesto His taga. Jaz kristalizacije ne delam, samo transformiram in čistim na različnih kolonah. Eni proteini so bolj ubogljivi kot drugi, moj najljubši ne tvori aktivnega trimera, če ima C-končni His Tag, ob N-končnem His Tagu ni topen, z nativnim brez His Taga pa ni tako lahko delat, poleg tega se ga na elucijskem diagramu sploh ne vidi, saj nima triptofanov, ki največ prispevajo k absorpciji A₂₈₀. Z barvnimi reakcijami se frakcijam tudi ne da slediti, ker ni še splošnega soglasja o pravem zaporedju reakcij v sintetski poti in testi aktivnosti sploh še ne obstajajo. Delo je torej polno težav in izzivov, odvisno kako gledaš. Le malokrat se dolgočasim, saj je dela ogromno, in še manjkrat se mi je zgodilo, da na delo ne bi želel iti.

Konec z detajli, omenit moram še eno od stvari, ki so mi najbolj všeč, če primerjam naše Slovenske raziskave in raziskave tukajšnjega NorStructa. Veliko projektov je tukaj povezanih z industrijo in septembra je v Nature Botechnology izšel članek o arktični bioindustriji. Njegov naslov “The cold rush [pdf]” nalašč asociira na gold rush oz. ameriško zlato mrzlico in s tem kar dobro opisuje vzdušje raziskav. Pri tej novi mrzlici se velikokrat omenja izraz bioprospecting, kar pomeni odkrivanje in izkoriščanje biološke raznovrstnosti. Verjetno ste kje že prebrali, da so znanstveniki v tropskih gozdovih odkrili neko rastlino ali polža, ki vsebuje zdravilo za raka. V tropih namreč obstaja največje število vrst na kvadratni meter, kar pomeni veliko različnih biokemij in zanimivih substanc. Gazenje čez tropska močvirja danes ni več tako kul, to so počeli v 80ih, vse je počasi zamrlo v devetdesetih z naključno sintezo organskih inhibitorjev in screeningom za uspešne zadetke. Zdaj pa narašča zanimanje v unikatne organizme iz Baltskega morja, ampak očitno je tukaj dovolj odbitkov z unikatno na mraz prilagojeno biokemijo.  Bioprospecting na severu je danes “in fashion” in Norveška vlada bo projektom, ki se ukvarjajo z bioprospectingom, po predvidenem načrtu vsako leto namenila več denarja. Glavni bioprospecting projekt vključuje zajemanje vzorcev in živali po morju in morskem dnu morja na poti na Svalbard, ki jih potem prinesejo domov, da lahko z roboti prečešejo te neskončne količine vzorcev in morda bo kakšen imel zanimivo biološko aktivnost. Novi podoktorant poskuša tukaj izolirat celotno prokariontsko DNA iz peščenih vzorcev – metagenom morskega dna in pripravit knjižnico za screening različnih aktivnosti proteinov. Še ena reč, ki je zelo uporabna so hladno ljubeči encimi, ki imajo zelo visoke katalitične sposobnosti in veliko jih je že patentiranih in v prodaji.

Pomembna razlika pa je seveda tudi denar in boljša oprema, ki iz tega sledi. Črpalke za kolone, že narejeni geli, instant gojišča iz vrečke, plastične kivete in pipete za enkratno uporabo, vse kar ti olajša in pospeši delo in pa seveda svoja pisalna miza s svojim računalnikom, ki mi je na prvi dan dela narisala nasmeh od enega do drugega ušesa.

Tromsø je v teh dneh zelo fotogeničen, saj dnevna svetloba skoraj cel dan daje videz sončnega zahoda zaradi nizkega sonca. Ne prenaglite se z začudenjem saj cel dan sedaj pomeni le še nekaj ur, tako da sem danes videl sonce vziti ob 11:30. Poleg tega  pripomore k lepšim pogledom še slana, ki se ta teden iz dneva v dan nabira v debelejše plasti, ker se čez dan ne stali. Ker sem pretekli teden imel na obisku Nastjo, ki je s sabo prinesla dober fotoaparat, lahko to predstavim še v slikah.

Poleg slik nimam prav veliko za povedat, zato bom slike obesil kar sem v picaso.

V zelo mladih predšolskih letih sem si mislil, da vem že dovolj o hrani, da si lahko izoblikujem končno mnenje o okusih, ki so mi všeč, in o okusih, ki jih ne maram. Meso ni bilo moje najljubše, žil in maščevja v zrezkih res nisem prenašal. Ne vem točno, kaj sem si mislil o zelenjavi, spomnim pa se, da sem kot vsak otrok vedel, da sladko pomeni dobro in da bolj sladko pomeni boljše. Ta zakon o slajšem-boljšem je držal kar nekaj časa, zamajal pa se je, ko sem na morju prvič jedel baklavo. Drugih jasnih spominov na te počitnice nimam, sama baklava pa me je presenetila tako, da se še zdaj spomnim mojih besed namenjenih tatu, ko sem presenečen ugotovil “to je pa že preveč sladko”. Takrat se je moja preprosta paradigma zamajala in svet sladkega je postal bolj zapleten. Kompleksnost sistema sladic, čeprav malo počasneje, še zdaj narašča, kot se spodobi za znanje temelječe na indukciji. Naj vam torej sedaj predstavim še nekaj novejših odkritji.

Deep Fried Mars Bar

Verjetno se je o tem čudu razpisalo že veliko ljudi, Tina ga na svojem blogu pod točko 5. omenja kot pohano čokolado Mars. Jaz si bom tukaj dovolil lenobnost in vas prosil, da sledite linku in si ogledate sliko, ter napis pod njo. Sam bi edinole komentiral:”Kaj jim je treba pohat in v olju namakat sto-procentni cuker Marsa. Kar neki.”

Coke Float

… po naše sladoled s kokakolo. V prozoren visok kozarec natlačiš sladoled in ga preliješ s kokakolo, ki steče po preostalih luknjicah do dna kozarca in se speni v čvrste mlečne mehurčke. Seveda so jo pogruntali Američani in ne, ne sodi v zgornjo kategorijo bizarnih in nepotrebnih sladic, jaz Coke Float uvrščam med smešne sladice. Med smešne sodi zato, ker me je pozitivno presenetila in ker je mešat kokakolo in sladoled precej noro, tako da sem se med tem, ko sem jo jedel, ves čas smejal. Kokakola povrh sladoleda ni odvečna ali ogabna, svetujem da to poskusite tudi sami, nikar pa ne delajte tega z vaniljinim sladoledom. Pravijo, da je dobra s čokoladnim, kar se mi spet zdi smešno in nelogično, sam pa bi predlagal lešnik ali kakšno karamelo.

Liquorice / Lakrit

Slovenska wikipedija rastlino imenuje sladki koren, meni pa je iz italijanskih reklam to bolj znano kot Liquirizia ali po norveško Lakrit. Po tukajšnjih trgovinah najdeš večjo izbiro teh bonbonov kot v Sloveniji. Okus sladkega korena je kar poseben, nekateri bomboni pa so zapovrh še slani. Najbolj zanimiv je Hockey Pulver, ki jemešanica praha likviricije, sladkorja in slano-pekočega amonijevega klorida, ki izgleda kot mešanica cimeta in sladkorja, v katero namakaš jezik ali liziko. Najprej sem mislil, da to pozna in kupuje le en Norveški IAESTEvec, vendar sem kmalu odkril, da ima vsak Norvežan rad Hockey Pulver. Degustacija bo možna, ko se vrnem.

Spomnil sem se še na eno stvar iz pretekle škotske, ki jo moram predstavit. Med brisanjem starih opomnikov na mobitelu sem odkil enega z imenom “Snuff mull”. To je ime eksponata iz Edinburškega muzeja, ki sem si ga shranil, ker fotografije z mojim pokvarjenim fotoaparatom nisem mogel posneti. Preidimo k bistvu, tu sta dve sliki z interneta.

Ne vem točno kako opisati to reč. Čeprav je morda dovolj čudaško za nadrealizem, tja ne paše, ker je narejeno popolnoma brez okusa. Z objavo zapisa tako odlašam že dva tedna, ker nočem, da izgleda moj blog kot stran za novačenje novih članov v okultno sekto . Ampak vseeno…

…kaj je namen te umetnine? V glavi ima luknjo pokrito s pokrovčkom, kamor se shranjuje cigare ali tobak, nisem si točno zapomnil. Zdi se mi, da se da tudi rogove sneti in si iz njih natočiti viski. Ker pa žival ne more kar ležati na mizi kot bi bila mrtva, ji je treba priviti tri kolesca (zgornja slika), da se lahko živahno zapelje od gosta do gosta in mu ponudi tobak. Vsakič ko pogledam sliko si mislim “kar neka glava od ovce – sploh nima smisla”. Na koncu pa moram le priznat, da nekaterih stvari ne razumem, saj vidim, da lahko ta kaštron nekaterim predstavlja pravo družinsko veselje.

Da ne bo izgledalo, da je vedno oblačno in temno sem danes ujel še eno sliko.

Obe sliki sta v malo večjem formatu tudi v picasini galeriji z zadnjega zapisa.

Včeraj sem si sposodil fotoaparat in posnel nekaj okolice. Tukaj je že nekaj snega in moja opazka je, da Norvežani preresno in dobesedno jemljejo snežno mejo. Na vseh hribih v okolici sega sneg do iste višine in riše črto, ki se z vsakim deževnim dnem spusti malo proti morju. Do sedaj sem si pač mislil, da je snežna meja samo neka okvirna napoved.

Naše naselje Ørndalen na severnem delu otoka. Tukaj živi del Norveških študentov in predvsem tujih študentov. Modra puščica kaže mojo približno lokacijo.

Moja hiška: Zgornje odprto okno je okno kuhinje. Moja soba je na drugi strani.

To je smetnjak na ključ. V pralnici naselja lahko vzameš vreče vseh barv za reciklažo plastike, organskih odpadkov, kartona itd. in vse zmečeš v ta smetnjak, ki začne spuščati zvoke kot nekakšen sesalec, ker posesa vse vreče v centralno zbirališče odpadkov (nevem kje je in kako zgleda). Kul in high-tech.

Naša kuhinja z zemljevidom ob katerem se velikokrat s kom zapleteš v debato, ko kažeš s kje si, kam hočeš še it in kam bi morali preselit Izraelce.

Še povezava na slike malo boljše ločljivosti.

Ob potrjeni praksi so se vsi najavljali obiske in mislim si, da lahko koga pričakujem, čeprav je ogrevanje stanovanja vklučeno v ceno in altruistični nameni ala “Pridemo na obisk, sej bo mraz, rabiš ogreto sobo” nimajo več smisla. Prostora je tukaj dosti, sem sam v sobi in imam več placa kot npr. pol sobe v Rožni. V spalkah lahko prespi na tleh tudi 5 ljudi. Vabljeni!

Tukaj so zbrani podatki o vremenu in cenah, če ne zaradi drugega pa kot zanimivost.

Zaradi teme mogoče ostane malo časa za si pogledat okolico, ampak se pa severni sij vidi toliko bolje. Drugače pa je tudi med temo ene 4 ure časa, ko je mrak in ne noč. Je pa treba upoštevat, da začne tukaj kar zgodaj snežit.

Fajn, zdaj vidim, da je december najbolj temen, deževen, mrzel in večina študentov gre takrat domov, ker za en mesec med celodnevno temo ni predavanj. Vsaj cene pa se čez leto ne spreminjajo, čeprav bi se lahko malo spustile skupaj s temperaturami.

• Banane 2.5 €/kg
• Mleko 1.6 €
• Kruh 3 – 3.5 €
• Avtobusna karta za cel dan 5.80 €, kar ustreza ceni dveh posameznih voženj. Ker sem uro hoje iz centra je to obvezen dnevni strošek. Jaz drugače pridem skozi malo ceneje ker imam 4 mesečno ugodnejšo vozovnico.
• Cene CDjev so primerljive
• Zamrznjena pica je 3 €
• V menzi univerze dobiš za 6 ali 7 € kosilo, ki je po količini polovica tistega v menzi v Rožni

Za lete do Tromsoja je fajn pogledat na Norwegian.no. Variante so iz Londona, Dunaja, Osla do Tromsoja. Ne vem, katera je najcenejša, so pa leti Norwegiana vglavnem od 100 € – 200 € ali tudi cenješi. Dodatna vprašanja pod komentarij…

Tokrat bom predstavil turistično destinacijo, ki je še nisem obiskal, jo bom pa moral takoj, ko pridem nazaj. Zakaj it na kozjansko? Kaj je tako posebnega na Kozjanskem?

V škotskih visokogorjih pasejo poseben tip dolgodlakega goveda, ki ga vidiš na vseh razglednicah. Zato sem pričakoval, da ga bom lahko tudi sam videl od blizu. Če je na razglednicah, mora biti res povsod, sem si mislil, a ni bilo tako. Med potovanjem sem videl veliko slovenskih krav, škotskih krav pa sem videl le toliko, kolikor mi je dovolil bežen pogled skozi okno avtobusa, ko smo se peljali mimo manjšega pašnika. Kravic od blizu torej nisem videl, a razloga za žalost ni bilo, ker imajo na kozjanskem prav iste škotske krave.

Iz vprašanja, kaj je tako posebnega na Kozjanskem, smo sedaj prešli vprašanje kaj je tako posebnega na tej Škotlandiji. In prevpraševanje škotske posebnosti postane še bolj pomembno, ko se srečamo z dejstvi kot so: na Kozjanskem imajo noje, na Kozjanskem imajo toplice in na Kozjanskem je največje število gostiln na število prebivalcev v Sloveniji.

Naslednja destinacija je torej znana. Za konec še sliki kozjansko-škotsih… em… škotsko-kozjanskih… karkoli pač… kozjanskih krav.